Natisni stran
Biografija
France Prešeren (Vrba, 3.dec. 1800 - Kranj, 8.febr. 1849), največji slovenski pesnik in glavni predstavnik slovenske romantike. Z njegovim pesniškim opusom - ki je sicer po obsegu relativno Kratek pesnikov življenjepis skromen- je slovenska književnost dosegla evropsko raven. Študiral je pravo na Dunaju, kjer se je seznanil z glavnimi evropskimi miselnimi in literarnimi tokovi, s katerimi je prenovil in obogatil slovensko književnost.
Odločil se je za odvetniški poklic, vendar ga dolgo ni mogel opravljati, ker so ga na javnih razpisih kar petkrat zavrnili, predvsem zaradi njegovega nekomformizma in svobodomiselnosti. Služboval je kot odvetniški pripravnik v Ljubljani, kot odvetnik pa se je zaposlil v Kranju šele leta 1846.
V Prešernovem življenju je bila predvsem pomembna visoka ljubezen do njemu nedostopne Julije Primic, ki je postala ena glavnih inspiracijskih pobud njegove poezije. Iz tega vira je nastalo njegovo najbolj umetniško in obenem tematsko vsestransko delo Sonetni venec (1834), arhitektonsko strogo vezana kompozicija 15 sonetov z magistralnim v sklepu in z akrostihom Primicovi Juliji. V tem delu je lastnemu pesništvu prisodil izredno pomembno vlogo: srečno stanje, ki bi se ustvarilo zaradi ljubezenske naklonjenosti Julije, bi dalo veliko poezijo, ta pa bi kultivirala narod, ga ozavestila in rešila iz zaostalosti.
Novo zarezo v Prešernovem življenju je pomenila nenadna izguba prijatelja in mentorja Matije Čopa (1835), saj je bil literarno in teoretsko razgledani Čop Prešernovemu pesnjenju močna opora. Njegova smrt in nesrečna ljubezen do Julije sta mu navdihnila epsko-lirsko pesnitev Krst pri Savici (1936). Glavna oseba je Črtomir in njegova dramatična zgodba, ki gre od položaja skrajnega uporništva do položaja resignacije, zgodovinsko zaledje pa je nasilno pokristjanjevanje alpskih Slovanov v 2. pol. 8.stol., ter njihov zadnji upor zoper krščansko vojsko.
Ker je Prešernova poezija izzvala v slovenskem konservativnem okolju močno moralistično in literarno nasprotovanje, je Prešeren posvetil veliko moči tudi literarni satiri; njegova najpomembnejša satirična stvaritev je Nova pisarija (1831).
Vrh Prešernove politične poezije pa je Zdravljica (nastala leta 1844, objavljena komaj leta 1848), ki poudarja humanistično vizijo enakopravnosti in prijateljskega sožitja vseh narodov ter pravice vsakega do samostojnosti. V zgodovini slovenskega naroda je imela Zdravljica velik idejni pomen in po državni osamosvojitvi Slovenije je njena predzadnja kitica postala državna himna.
Prešeren je s svojim pesniškim opusom prvi konstituiral slovensko poezijo kot avtonomno umetnost in ustvaril prvi umetnostno dozoreli stil slovenske poezije. S kultiviranjem slovenskega jezika in z zahtevo po politicno enakopravnem mestu Slovencev med drugimi narodi na podlagi misli o slovenski državni samostojnosti pa je opravil zgodovinsko prelomno dejanje.
